Kolumna: Walt-martizacija

Walt-Mart  iz Kansasa, ZDA je največja trgovska korporacija na svetu

Napisala: Dr. Zuzanna Govednik Kraskova

Ko je Karl Marx v svojem znamenitem delu Kapital pisal o zloveščem ciklu proizvodnje in potrošnje, je preroško napovedal razvoj globalnega trga in posledično razmah potrošništva, ki ga poznamo danes. Slednjemu segajo korenine v Arkansasu, v ZDA, v čas po drugi svetovni vojni, ko se je zgodila prva trgovska veriga. Imenuje se Wal-Mart in je še danes največja trgovska korporacija na svetu.

Zasnoval jo je Sam Walton. Začel je po sistemu franšizne prodaje, kar predstavlja poseben sistem trženja blaga ali storitev, temelječem na tesnem sodelovanju med pravno in finančno ločenimi samostojnimi podjetji, v skladu s franšizorjevim načrtom. Ta franšiza obvezuje vsakega imetnika franšize, da uporablja njegovo ime ali trgovsko znamko, poslovne in tehnične metode, sistem postopkov in druge pravice. Franšizor pa jim pri tem zagotavlja stalno poslovno in tehnično pomoč, tako kot je navedeno v medsebojni pogodbi.

Trgovina je temeljila na zelo nizkih cenah in se izkazala kot zelo uspešna in kot posledica takšnega uspešnega poslovanja je kmalu nastala veriga podobnih trgovin. V začetku šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nastala tudi prva diskontna središča, kjer poteka trgovina na debelo.

V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja se pojavijo prve veletrgovine, kasneje, po smrti Sama Waltona (1992) njegova tržna veriga še raste in se vse bolj razvija.

Wal-Mart je danes lastnik velikih podjetij, kot so General Motors, Exxon, General Electric in mnogih drugih, na začudenje mnogih, ki so dvomili v uspeh trgovca iz lokalnega okolja s skromnimi začetki. Danes njegovo velikost primerjajo z velikostjo Saudske Arabije.

Wal-Mart ima svoja trgovska središča po vsem svetu, skupaj pa ima zaposlenih več kot 2 milijona ljudi. Predstavlja do 3% BDP v ZDA, skupni prihodek letno pa znaša približno 350 milijard dolarjev, od katerih je dobiček približno 10 milijonov dolarjev.

Wal-Mart korporacija ima centraliziran distribucijski sistem, ki pomeni tudi brez-papirno poslovanje, kajti operira s podatki o pretekli prodaji, zalogah, naročilih ter napovedih prodaje, ki koristijo tako trgovcu kot dobavitelju. Shranjevalna skladišča v Wal-Martu predstavljajo logistična središča oskrbovalne verige, kjer so opremljeni z navigacijskimi napravami, z namenom sledljivosti in lokaciji blaga.

Wal-Mart vsako leto načrtuje odprtje čez 200 novih veletrgovin (z določeno kvadraturo – povprečno 50000 kvadratnih metrov) in nekaj deset centrov za tako imenovane Samove člane kluba ter nekaj čez sto mednarodnih družb, čigar namen je odprtje trgovskih središč in prevzemanje drugih družb.

Zaradi velikega vpliva na druge trgovske družbe in spornega odnosa do zaposlenih in slabih pogojev dela ta trgovinska veriga s svojim modelom dela velja za sporno in nehumano ter je ena najbolj pomembnih tem svetovne trgovske sindikalne organizacije. V začetku tega meseca je bilo v Ženevi zasedanje Izvršnega komiteja prej omenjene organizacije, kjer je bilo govora predvsem o nizkih osebnih dohodkih, ki so zaradi strateških ciljev Wal-Marta – se pravi, nizke cene in biti dobičkonosen je mogoče le pod pogojem, če se delavce plača manj – ki so nižji kot kjerkoli drugje v podobni branži (kar konkretno pomeni 31% manj).

Velik problem predstavljajo tudi »prisilne nadure«, ki jih običajno delodajalci zaposlenim ne izplačujejo, zato se zaposleni združujejo in s skupnimi močmi po sodni poti dosežejo, da se jim ure izplačajo.

Zdravstveno zavarovanje delavce, ki temelji na nekakšnem privatnem, nesindikalnem Wal-Mart- ovem zavarovanju, znaša 45% plače delavca, pri čemer mora delavec delati najmanj 34 ur tedensko, da je do zavarovanja sploh upravičen. Zato ne preseneča, da le približno 40 odstotkov delavcev plačuje zdravstveno zavarovanje, pri čem je povprečna delovna storilnost približno 65-odstotna. Ta fenomen omogoča Wal-Martu, da del dobička prenaša v javne, se pravi državne sklade. Saj delavci, nezmožni plačevanja zdravstvenega zavarovanja v podjetju, kjer so zaposleni, iščejo zdravstveno pomoč prek državnih skladov, se pravi na račun davkoplačevalcev, pomoč, ki bi jo morali dobiti prek svojega delodajalca.

Poseben je tudi pristop z vidika lojalnosti oziroma pripadnosti podjetju: vodeči zaposleni skrbijo, da so vsak dan v tesnem stiku z zaposlenimi in jim dajo občutek pripadnosti in s tem (popolne) odgovornosti do podjetja.
Ena od negativnih potez Wal-Martovih strategij je tudi izguba delovnih mest (povprečno dve novi delovni mesti terjajo ukinitev treh starih delovnih mest v manjših trgovinah).

Tudi feminizacija poklica predstavlja velik problem v obravnavani trgovski verigi. Dve tretjini zaposlenih v Wal-Martu so ženske, ki so plačane manj od moških sodelavcev. Zato ne preseneča, da so najodmevnejši sodni procesi v ZDA, v smislu kršenja temeljnih človekovih pravic ravno tožbe nekdanjih delavk Wal-Marta.

Žal so takšen model poslovanja posnemale trgovske korporacije po vsem svetu, ki mu jih neoliberalna družba ozakonjuje in celo zapoveduje. Tako je skrb za izkoriščanega posameznika in njegove pravice prepuščena le njemu samemu, čeprav ta pravica v najbolj pogostih primerih sloni le na napisanih uradnih listinah in njihovih dragih zagovornikih, ki si jih tako imenovani »mali človek« ne more privoščiti.

Ko se je s pojavom humanizma v šestnajstem stoletju spremenilo tudi stališče do delikta in njegovih storilcev, se je temu prilagajala tudi oblika javnega kaznovanja, skratka, humanizem je vplival na spremembo kazenske zakonodaje, ki je bila milejša do storilcev kaznivih dejanj.

Današnja globalna družba pa že po svoji naravi – zasnovani na individualizmu, se pravi, tekmovalnosti in povzpetništvu, proizvaja optimalne pogoje za delikventne pojave oz. dejanja. Tako je zaprtih vedno več ljudi, ki bremenijo državni proračun oz. povečujejo delež javnih financ.

Zato se v naši moderni družbi uvajajo nove oblike prestajanja kazni. Gre za manj nasilno formo kaznovanja delikventnih oseb, ki uvaja alternativno prestajanja zaporne kazni – javno-koristnih del oz. alternativnega dela za dobrobit družbe.

To možnost je uvedel tudi slovenski Zakon o kazenskem postopku, takšna rešitev in izsledki raziskave pa kažejo, da ta način prestajanja zaporne kazni pozitivno učinkuje na prestopnike, obnese pa se tudi iz fiskalnega vidika. Za alternativno kazen lahko zaprosijo storilci lažjih kaznivih dejanj, pri nas se v manj kriminalno dejanje štejejo med drugim tudi gospodarski zločini, ki jih zagrešijo tako imenovani tajkuni, čeprav bi njihova kazniva dejanja komajda označili kot lažjo kriminaliteto. Namreč zaradi njihovega delikventnega poslovanja stopnja brezposelnosti narašča, z njo pa se naglo dviguje tudi stopnja revščine in z njo število ranljivih skupin. Marginalcev.

Osebno menim, da bi bilo potrebno to posebno obliko (dokaj novodobne) kriminalitete opredeliti kot hudo kaznivo dejanje in tranzicijskim goljufom odmeriti višjo kazen, nikakor pa ne alternativne. Seveda, če se ozrem na besede W. R. Churchilla, da se humanost in napredek družbe zrcali ravno v odnosu do kriminalcev in izvrševanja kaznivih dejanj, moje mnenje izzveni morda zastarelo. A v prejšnjem stoletju, ko je te besede Churchill izrekel, tajkunov ni bilo, če pa so bili družben še niso ropali.

Napisala Dr. Zuzanan Govednik Kraskova

Dr. Zuzanna Govednik Kraskova: Na poti (k boljšemu življenju)

Na poti (k boljšemu življenju)

Prispevek začenjam z metuljem, tistim bitjem, ki se iz ruševin z lahkoto dvigne in (od)leti. Tako vidimo njegov let. Lahkotnost pa je raje kot ne, le navidezna. Vedno je vseprisotno navidezno tudi temeljni pristop vseh psihoterapevtskih metod. Alegorija pometanja pod preprogo KG Junga namreč opozarja na ravno prisotnost navideznega, ki nosi bremena posameznika, skrita v globini njegove duševnosti, na tistih krajih osebnosti, kjer se dogaja nekaj povsem drugega; psihična zmeda; strahovi, stiske, travme izhajajoče iz frustracij, ki so se zgodile neznano kdaj in neznano kje, neodvisno od človekove volje, ki bi se rad na hitro in za zmeraj izvil iz njihovega usodnega primeža.
Namen zajeziti, omilit in, ozavestiti duševne, kakor tudi psihosocialne stiske stanovalcev azilnega doma v Ljubljani (v nad. AD), se je l. 2016 zgodil na pobudo Dr. Dimitra Anakieva, in glede na uspeli poskus omenjene pomoči se je izkazalo, da je bila ideja odlična.
Nudenje psihosocialne pomoči in psihoterapije je bilo sicer zastavljeno za širši nabor stanovalcev, tako rekoč za vse, ki bi jih pomoč pritegnila, vendar večje zanimanje za program, sodelovanje in nenazadnje pomoči, se je pokazalo pri ženski populaciji AD. Zamisel o debatnih delavnicah, ki so bile lahko tudi krožki, krožki pa so bili posledica lep nabor tematskih žensk; mater, samskih deklet, deklic. Vzrok za uspeh projekta je bilo pripisati filistejsko in široko zastavljenemu programu, ki je vseboval tematike sestavljen iz tradicionalnih in kulturnih razlik ter kulture in običajev iz dežel prihajajočih žensk; na področju kulinarike, mode, ročne spretnosti, tradicionalnih obredov, vzgoje, umetnosti itn. Drugi pol projekta pa je vseboval približke kulturnih razlik in značilnosti narodov zahodne družbe, kulture,
Iz vidika podpore je projekt vsebovalno in psihološko svetovanje, ki se je izvajal običajno med delom v krožkih, psihološko svetovanje pa je potekalo individualno.
 Program je bil zasnovan tudi na nevsiljivi, predvsem pa prostovoljni psihoterapevtski obravnavi. Za izjemno uspešno smo ocenili obravnave s pristopom art/kreativne terapije. Kar je razumljivo, kajti kreativnost je vedno in povsod kreativnost, raven, drug svet, ki prekriva tega našega …
Empirične izkušnje iz vidika psihološkega svetovanja lahko opišem kot novo doživeto lekcijo iz praktičnih psiholoških vaj med študijem. In nikakor ne tistih lahkih. Kajti klientke niso vedno kos položaju, v katerem so se one in njihove družine znašli, zato svoje psihične stiske izražajo izjemno težko, ker se jih bojijo in jih odklanjajo kot neresnične. AD jim ne nudi doma, je začasno prebivališče, kar se je zarisalo v njihovem psihičnem zemljevidu, ki čaka novo, bolj svetlo risbo, morda novi dom.
Pri psihoterapevtskih obravnavah pa empirična kognicija postaja še širša, globlja. Ne morem se upreti misli, čeprav je jasno, da je vse pogojeno s kulturnimi vidiki matične države, da te matere in dekleta, ki si takoj, ko je to biološko omogočeno, želijo postati matere. Strastno stremijo k temu prvinskemu instinktivnemu cilju, kajti verjamejo, da je to njihovo edino poslanstvo. Poleg tega pa status matere predstavlja miren zaliv zavetja, kajti materinstvo jih ustanavlja, ščiti, jim da kredibilnost. In v še nekaj, trdno verjamejo, da jim materinstvo nudi družbeno pravico sploh – biti. In živeti. Na psihoterapevtskih obravnavah sem imela možnost svojim klientkam, posebno tistim, ki ne morejo imeti (več) otrok ali težko zanosijo, ponuditi različna izhodišča (izobraževanje, kreativne vidike, ustvarjanje, raziskovanje ipd.), kar jim zahodna družba , nenazadnje že AD omogoča. Terapije so v večji meri obrodile sadove, kajti kreativna terapija ponuja globlje dojemanje svojih talentov – lahko tako v obliki izjemnih ročnih spretnosti, likovnih kreacijah (nekaj od teh kreacij imam na delovnem mizi in jih bom hranil za vedno). Postale so del mene. Psihološka svetovanja in psihoterapije iz tega projekta pa tudi. Na primer, tiste težke in na videz brezupne obravnave, za katere se zdi, da – ne da le ne nudijo rešitve, ampak glede na tradicijo, način življenja in kulturne vidike, tako da zapovedi del osebnosti teh ljudi oz. v tem primeru žensk. Toda krivice, poniževanje, ortodoksni, fundamentalni, sekularni pristopi pojmovanja žensk in ljudi nasploh nikakor ne morejo biti naravna izbira, saj se človek rodi svoboden in ni v njegovi naravi (nekaj kot sprejemljiv) aspekt ujetosti, suženjstva in poniževanja. Če je, ga je trpljenje naredilo takega – kar je bilo pri nekaterih klientkah zaznati. Čeprav le zaradi njihovega družbenega položaja v državi iz katere izhaja. A to se bo z novim načinom življenja v EU vsaj v zanje sprejemljivem kontekstu, to upanje v sebi nosijo vse. Kajti te dame imajo močan občutek za pravičnost in verjamejo v dobro, ki ga svetu z rojstvom prinese vsak posameznik, svet pa mu vrne tako, da ga naredi zlega. Naj torej tudi sklenem z GK Jungom – Zdravi ne mučijo ljudje, mučeni postanejo mučitelji … Kajti te dame imajo močan občutek za pravičnost in verjamejo v dobro, ki ga svetu z rojstvom prinese vsak posameznik, svet pa mu vrne tako, da ga naredi zlega. Naj torej tudi sklenem z GK Jungom – Zdravi ne mučijo ljudje, mučeni postanejo mučitelji … Kajti te dame imajo močan občutek za pravičnost in verjamejo v dobro, ki ga svetu z rojstvom prinese vsak posameznik, svet pa mu vrne tako, da ga naredi zlega. Naj torej tudi sklenem z GK Jungom – Zdravi ne mučijo ljudje, mučeni postanejo mučitelji …

dr. Zuzanna Govednik Kraskova, mag. psih.soc.pom.

MAGISTRA ZNANOSTI (komplementarne vede, pristopi k klinični psihologiji psihosocialni pristop: (Univerza v Ljubljani.
DOKTOR ZNANOSTI (socialna psihologija; Univerza v Ljubljani

Delovanje Odbora proti nečloveškemu ravnanju v (slovenskih) zaporih

Kolumnistka: Zuzanna G. Kraskova

Odbor proti mučenju, ki je bil ustanovljen na osnovi 17. čl. Konvencije o človekovih pravicah, preko sistema poročanja držav pogodbenic (med njimi je tudi Slovenija) nadzoruje izvajanje in upoštevanje določil. Po mnenju Odbora Slovenija ne razpolaga z zadosti učinkovitim, verodostojnim in neodvisnim sistemom, ki bi omogočal hitre in nepristranske preiskave vseh sporočil o grdem ravnanju ali mučenju s strani uslužbencev kazenskega pregona ter ustrezen pregon teh storilcev teh kaznivih dejanj, kot to določata 12. In 13. čl. Konvencije. Tudi po mnenju mednarodne nevladne organizacije Amnesty International izstopa nezmožnost slovenskih organov kazenskega pregona in sodstva zagotoviti, da so bile nekatere osebe podvržene grdemu ravnanju s strani organov pregona in nedržavnih akterjev, temeljito in takoj preiskane v okviru neodvisnega pritožbenega postopka ter da bi bili storilci teh kršitev človekovih pravic privedeni pred roko pravice. Očitki Odbora navajajo tudi kršitev na področju uporabe sile s strani policije, kjer je večkrat prišlo do prekomerne uporabe prisilnih ukrepov ali primerov trpinčenja, predvsem nasproti Romom, članom etničnih manjšin in ubežnikov. Da gre v takih primerih za več kot zgolj navajanje izmišljenih dejstev s strani žrtev, je potrdila tudi mednarodna sodna oblast s sedežem v Strasbourgu. Zakon o kazenskem postopku vsem osebam, ki jim je bila odvzeta prostost zagotavlja možnost takojšnje uveljavljanja pravice do neodvisnega zdravnika ter se jim zagotovi zadostno varstvo njihove zasebnosti. Ena od večjih težav, s katero se že dlje časa spopada Slovenija, je zagotovo prenatrpanost v slovenskih zaporih in drugih prostorih pridržanja. Vendar se je treba zavedati, da Slovenija pri iskanju pravih izhodov ni prepuščena sama sebi, saj se lahko pri tem opre na priporočila, ki jih je na Slovenijo naslovil Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tako da zgodba o škarjah in platnu v tem primeru ni potrebno razpravljati …